Mestna knjižnica in grad Kieselstein

Mestna knjižnica Kranj

Mestna knjižnica Kranj je splošna knjižnica, ki deluje v občinah Kranj, Cerklje na Gorenjskem, Jezersko, Naklo, Preddvor in Šenčur. Namenjena je zadovoljevanju potreb prebivalcev po izobraževanju, raziskovanju, kulturi in razvedrilu ter razvijanju in utrjevanju pismenosti. Njeni splošni cilji zajemajo: omogočanje dostopa do gradiva in informacij ter uporabo gradiva, seznanjanje z dosežki ustvarjanja različnih kultur, posredovanje informacij lokalnega značaja ter aktivno sodelovanje pri vseživljenjskem učenju, utrjevanju bralne kulture in informacijskem opismenjevanju ter omogočanje aktivnega ter ustvarjalnega preživljanja prostega časa. Za te namene prebivalcem ponuja poleg gradiv tudi prostor in opremo.

Tako prispeva k splošnemu kulturnemu in izobrazbenemu razvoju posameznikov in socialnih skupin na območju svojega delovanja. Ob tem pa razvija tudi strokovnost, organiziranost, povezanost in enotnost knjižnične dejavnosti na širšem območju Gorenjske.

Knjižnica izvaja tudi dodatne ali posebne naloge osrednje območne knjižnice za Gorenjsko. V skladu z zakonom izvajanje teh nalog financira Ministrstvo za kulturo RS. Naloge osrednje območne knjižnice izpolnjuje v sodelovanju z drugimi osrednjimi območnimi knjižnicami pri skupnih projektih in na območju Gorenjske v skupnih projektih z drugimi gorenjskimi splošnimi knjižnicami.

Grad Kieselstein

Grad, sredi mestnega jedra Kranja, stoji nad prehodom čez Savo, na delu mestnega pomola, kjer je bilo utrdbeno področje od antičnega obdobja do zgodnjega srednjega veka. Tu je stalo obzidje že pred 1500 leti. Zemljišče so leta 1256 dobili v last Ortenburžani in na njem zgradili utrdbo. Po njihovem izumrtju v 15. stoletju je prešla v last Celjskih grofov in po smrti zadnjega Celjana pripadla Habsburžanom.

Grajsko poslopje je nastajalo med 15. in 19. stoletjem, današnjo podobo pa je grad dobil v 17. stoletju. Jugovzhodni del gradu je nastal v času turških vpadov. Vpet je bil v mestno obrambno obzidje kot njegov sestavni člen. V jugozahodnem delu je bil v začetku 16. stoletja zgrajen obrambni stolp, h kateremu so kasneje prizidali še bivalno stavbo z dvema nadstropjema. Sredi 16. stoletja je grad kupil podjetnik Janž Khisl s Fužin pri Ljubljani in ga leta 1578 prezidal v plemiški dvorec, ki je po njem dobil ime Khislstein. Kasnejši lastniki gradu so bili med drugim Mosconi, grofi Barbo in Auerspergi. Ob koncu 18. stoletja je grad kupil Natalis Pagliaruzzi in njegovi nasledniki so ga obdržali do leta 1913, ko je postal občinska last.

Grad Khislstein krasita dvoriščni in glavni portal, ki sta nastala v drugi polovici 16. stoletja, dvoriščni trakt z arkadnimi hodniki pa je rezultat prezidav v 18. in 19. stoletju.

Do leta 2008 je imel v Khislsteinu svoje prostore Gorenjski muzej, nato pa je lastnik gradu, Mestna občina Kranj, s pomočjo evropskih sredstev pričela z obnovo. Grad je bil v uporabo predan decembra leta 2012, v njem je na ogled stalna razstavaPrelepa Gorenjska. V gradu deluje tudi specialna knjižnica in pedagoška soba.

Narodna galerija

Zgodovina
Septembra leta 1869, po Vižmarskem taboru, se je skupina slovenskih rodoljubov zavezala, da bodo zgradili Slovenski dom. V ta namen so nabirali prostovoljne prispevke te prirejali veselice. Društvo Narodna galerija je bilo ustanovljeno 18. septembra 1918. Del prostorov je prevzelo leta 1919, potem ko je eno leto razstavljalo umetnine v ljubljanski Kresiji. V prostore Narodnega doma, kot se je kasneje poimenoval, se je Narodna galerija preselila leta 1928. Prvo razstavo slovenskih avtorjev so odprli leta 1928, dokončno pa so jo uredili leta 1933. Leta 1945 je poslopje Narodnega doma postalo samo last Narodnje galerije, ki je bila leta 1946 razglašena kot državna ustanova. V zgradbi je več let gostoval tudi Zavod za spomeniško varstvo, telovadno društvo Partizan pa je ostalo do leta 2010.
Poslopje


Stavba je bila grajena po načrtih praškega arhitekta Františka Škabrouta, ki je zmagal na natečaju, na katerega se je prijavilo 17 arhitektov. Zgrajena je bila med letoma 1893 in 1896 kot ljubljanski in vseslovenski Narodni dom v slogu modne nove renesanse. Zidavo je vodil A. Wagner, arhitekt Filharmonije in kompleksa na Taboru. Zasnovana je v shemi tridelnega tlorisa, podobno kot bazilika. Imela je vrsto družabnih prostorov različnih društev, možnost postavljanja gledaliških predstav, restavracijo in velik vrt s plesiščem za palačo. V pritličju je bila tudi večja telovadnica. V začetku je imela v tej stavbi svoje prostore Akademija znanosti in umetnosti, dokler se ni preselila v svoje prostore na Novem trgu. Za potrebe Akademije je bil Narodni dom prilagojen leta 1928, Narodna galerija je odprla prvo razstavo v palači leta 1933.

Zaradi prostorske stiske se je leta 1993 Narodna galerija razširila na območje porušenega Kluba delegatov ob Puharjevi ulici, kjer je zgradila prizidek po načrtih Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev. V nove prostore so razstavili dela evropske umetnosti; postavitev je skupaj s kustosi zasnoval Miljenko Licul. Med obema stavbama je bil v letih 2001-2002 zgrajen vmesni trakt po načrtih ateljeja Sadar in Vuga, za kar sta arhitekta Jurij Sadar in Boštjan Vuga prejela nekaj priznanj. V vhodni prostor so prestavili originalni Robbov vodnjak.

Prenova 2016
V Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011 in Strategiji razvoja Slovenije 2007-2013 ter drugih relevantnih dokumentih je bila načrtovana prenova celotnega objekta, ki je bila omogočena z izselitvijo Športnega društva Narodni dom. Na osnovi idejne zasnove prenove Narodne galerije, ki jo je izdelal arhitekturni bilo Šabec, Kalan Šabec – arhitekti, je projekt Rekonstrukcije objekta Narodne galerije s pripadajočo zunanjo in komunalno ureditvijo za gradbeno dovoljenje in projekt za izvedbo izdelal biro API ARHITEKTI, odgovorni projektant je bil Uroš Birsa. Pri izdelavi projektov so sodelovali še Konstat biro d.o.o. za gradbene konstrukcije, Biro Petkovski d.o.o. za strojne napeljave, naprave in opremo in Profi d.o.o. za elektro napeljave, naprave in opremo.


S posegi v objekt so pridobili dodanih kar 2145 m² novih funkcionalnih površin, namenjenih razstavni in pedagoški dejavnosti ter depojem, delavnicam in drugim servisnim prostorom. Kompleks treh stavb, ki so nastajale med letoma 1894 in 2001, obsega danes skoraj 13.000 kvadratnih metrov. Poleg stavbe pa je bila izvedena tudi vsebinska prenova z novo postavitvijo vseh zbirk.


Povečanje prostorov, namenjenih stalni postavitvi, na 3100 kvadratnih metrov, je omogočilo za tretjino številnejšo predstavitev eksponatov; namesto nekdanjih 409 umetniških del bo kronološko postavljena zbirka ponudila na ogled kar 613 umetnin.

Stalna razstava

Stalna zbirka obsega predvsem slovensko in umetnostno gradivo evropskih slikarskih šol od 12. do 20. stoletja, to so glede na vrsto:
zbirka tabelnih slik in slik na platnu,
zbirke kipov,
zbirke del na papirju,
zbirke fotografskih dokumentov premične umetnostne dediščine,
specialne zbirke (dokumentarno gradivo, povezano z zbirkami).


Galerija prikazuje stalno umetniško razstavo od obdobja srednjega veka do zgodnjega 20. stoletja. V osrednjem steklenem delu galerije je po restavraciji leta 2006 razstavljen tudi originalni baročni Robbov vodnjak.

Mala Drama

Že naslov najnovejše igre Vinka Möderndorferja Nežka se moži (2009) kaže, da se je avtor navdihoval pri znamenitem delu Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Iz klasičnega Matička so vzeta tudi imena nastopajočih oseb (Matija, Neža, Tonči) in ena najbolj znanih komičnih situacij. Toda moderni Matiček ni mlad grajski služabnik, temveč slavist v zrelih srednjih letih, ki si služi kruh kot srednješolski učitelj slovenščine. Z malce mlajšo Nežo sta sveže zaljubljen par, ki se veseli raznovrstnih vidikov skupnega življenja, od kulinaričnih do posteljnih. Njuno srečo zmoti Nežin bivši, uspešen trgovec z avtomobili, ki se nekega popoldneva, ko je Neža za hip sama doma, pojavi pri njiju in zahteva svojo ljubo nazaj … Duhoviti dialogi, iskriv (ljubkovalni in erotični) besedni zaklad in nepričakovani komični obrati odlikujejo to sodobno ljubezensko travestijo, ki je zmagala na natečaju za najboljšo izvirno slovensko komedijo v okviru celjskega festivala 19. Dnevi komedije (2010).

Salzburg

Slovenijo smo zapustili skozi Karavanški predor, ki je bil zgrajen leta 1991 in je dolg 7864 m.
Približno 20.000 let pred našim štetjem je bila dolina ogromno ledeniško jezero, dolgo 32 km in široko 13 km. Okoli leta 3.000 pred našim štetjem so se ledeniki dokončno umaknili in začelo se je toplejše obdobje. Prve poselitve območja današnjega Salzburga segajo že v prazgodovino, med 1. in 5. stoletjem našega štetja pa je bila tam rimska naselbina z imenom Javavum. Leta 696 pride v mesto škof Rupret, leta 739 postane Salzburg škofija, lata 798 pa nadškofija. Ob koncu 16. stoletja se je začela baročna izgradnja mesta in leta 1622/23dobi mesto tudi univerzo. Stari del mesta Salzburg je prava arhitekturna mojstrovina baročnih cerkva, trgov, dvorišč in vodometov in je na severnem delu omejen z reko Salzach, z južne strani pa ga varuje hrib Kapuzirenberg. Na njem se 120 m nad mestom dviga grad - trdnjava Hohensalzburg, zgrajen v 11. stoletju. Pravzaprav se znotraj utrjene trdnjave skriva prava vas v malem, saj ima vse značilnosti majhnega naselja. V njej knezoškofje nikoli niso stalo prebivali, bila je le utrdba. 27. januarja 1756 se je v mestu rodil njegov gotovo najslavnejši prebivalec Wolfgang Amadeus Mozart. Nikoli ni hodil v šolo, za njegovo vsestransko izobrazbo je skrbel oče. Ko je bil Wolfgang star štiri leta in pol, je znal igrati vsako glasbilo, ki ga je vzel v roke, poskušal pa je sam tudi skladati. Da bi svoje čudežne roke predstavil svetu, je Leopold Mozart 1762 začel turnejo po evropskih dvorih, decembra 1771 pa se je končala zadnja turneja. 1780 se je W. A. Mozart odpravil na Dunaj, leta 1782 se je poročil s Konstanco von Weber, s katero je preživel devet bolj ali manj srečnih let. Po njem se danes imenujejo kroglice, sestavljene iz marcipana, lešnikove kreme in oblit s čokolado. Dandanes ročno izdelane Mozartove kroglice izdelujejo le v slaščičarni Fürst. Mesto je leta 1598 in 1818 prizadel požar, v letih 1944/45 pa je bilo mesto močno poškodovano zaradi bombardiranja zaveznikov. Nato smo si v centru mesta ogledali še hišo narave v kateri so predstavljeni različni eksperimenti, ki jih lahko preizkusiš tudi sam.



Nazadnje smo se odpravili še čez avstrijsko nemško mejo in si iz nemške strani ogledali rudnik soli. Ogled je bil voden v slovenskem jeziku.

Najprej smo si v Salzburgu ogledali mesto, nato naravoslovni muzej potem pa smo šli na nemško stran rudnika soli in si ga ogledali.

Ekskurzija na Goriško

V sredo 4.5.2016 smo se dijaki prvega letnika strokovne gimnazije odpravili na ekskurzijo na Goriško. Ob 7.15 uri smo se odpravili izpred šole in se po avtocesti odpravili proti Postojni. V Postojni smo se ustavili na počivališču, kjer smo pobrali tudi vodiča, ki nas je vodil skozi cel dan.

Peljali smo se skozi Vipavsko dolino, ki je ena najtoplejših območij v Sloveniji, kajti v dolini so temperaturne razlike zaradi bližine morja zelo očitne. Vipavska dolina je dolga 40km in je proti Italiji odprta in se nato nadaljuje v Furlansko nižino. Vipavska dolina je zelo vinorodno območje in so do druge svetovne vojne poznali že preko 54 sort vina. Mesto Vipava ima 2 gradova in en dvorec. Dvorec se imenuje po ugledni družini Latirji, ki so na njem živeli. V Vipavski dolini piha tudi zelo močna burja, ki tudi lahko presega 200km/h.

Nato smo prišli v Novo Gorico, ki je najmlajše slovensko mesto. Nova Gorica je nastala šele pa drugi svetovni vojni. Nova Gorica danes šteje okoli 14000 prebivalcev, celoto območje z bližnjimi kraji pa kar 3000. Na Erjavčevi ulici je veliko spomenikov posvečenih znanim osebam kot so Simon Gregorčič, Karel Erjavec in France Bevk. Ta cesta povezuje tudi dve mesti: Nova Gorico in Gorico, ki je že na Italijanski stani meje. Meja med Novo Gorico in Gorica poteka čez trg Združene Evrope ali Trans Alpina. Železniško postajo je odprl avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand.

Nato smo si v železniški postaji ogledali razstavo, ki govori o državni meji na Goriškem od leta 1945 do 2004. Te meje na Goriškem so bile postavljene zelo nepremišljeno. Potekale so čez pokopališča in nekateri ljudje niso morali niti obiskovati grobov svojih sorodnikov zaradi meje, ki je niso smeli prečkati. Vsakega, ki je hotel prečkati mejo so ustrelili.

Ob rob

u Nove Gorice, ob slovensko – italijanski meji pa je grič na katerem stoji cerkev Gospodovega Oznanjenja Mariji k njej prizidan frančiškanski samostan. Cerkev je bila v času turških vpadov skoraj popolno porušena. V cerkvi je danes grobnica Burbonov, v samostanu pa stoji knjižnica, ki hrani tudi zelo stara dela, kot je Bohoričeva slovnica Zimske urice..

Nato smo se odpravili na 609m visok hrib, na katerem je veliko ostankov iz prve svetovne vojne. Preko Sabotina je potekala soška fronta med letom 1915 in 1917. Na Soški fronti je bilo 12 ofenziv. Na Sabotin so v prvi svetovni vojni vrgli okoli 400 granat.

Nazadnje smo si ogledali kostnico Oslavje, kjer so pokopani italijanski vojaki.

Nato smo se odpravili domov, polni novih znanj in zanimive dogodivščine po ,Vipavski dolini.

 

Projekt Kranj 2016

1.Pungert

 Stolp Pungart stoji na južnem koncu pomola Kranja na sotočju Kokre in Save. Osnovna značilnost obrambnega stolpa na Pungartu je njegova okrogla tlorisna zasnova z izredno masivnimi stenami, na severni strani pa ga oklepa stopniščni del, ki povezuje pritličje z dvema nadstropjema.
V Stolpu Pungert se bodo odvijali programi kulturne vzgoje za otroke, še zlasti na področju uprizoritvenih umetniških zvrsti, glasbene, gledališke, likovne, lutkovne delavnice za otroke, lutkovne predstave, animacije…

2.Gorenjski muzej

Železna nit

Predstavitev Železne niti:

V ŽELJI, DA BI OBDRŽALI ŽIVO VEZ med pokrajino, iz katere se je v tisočletjih izvil človek smo poleg izjemnih fosilnih najdb rib in mamuta z Bobovka ter bizona z Leš pripravili tudi vpogled v geološke plasti, ki so nastajale skozi milijone let.

KULTURE STARE KAMENE DOBE

V času ledene dobe so prazgodovinski, lovci pobijali mamute, jelene in drugo divjad s preprostim orodjem. Z modelom smo ponazorili izdelovanje kamnitega orodja v času starega, srednjega in mlajšega paleolitika. Razstavljeno je gradivo z Mokriške jame in Poljšiške cerkve pri Bledu. Obe najdišči sodita v pozni čas paleolitika, ko je v Evropi moderni človek izpodrinil neandertalca in se je doba poledenitev že iztekala.

NEOLITSKE IN ENEOLITSKE KULTURE

V rekonstruirani koči z Drulovke je upodobljeno življenje v času mlajše kamene dobe, ko se je človek stalno naselil, udomačil rastline in živali ter začel obdeloval polja. Iz najdišča Drulovka izvirajo bogate arheološke najdbe, ki izpričujejo različna znanja tedanjih prebivalcev. Najštevilnejša je keramika, ki je največja tehnološka novost tega časa, razstavljeno je tudi kamnito in koščeno orodje ter nakit.

BRONASTA IN ŽELEZNA DOBA

Kovinske dobe so čas, ko človek odkrije uporabo bakra, brona in nazadnje železa. Nova tehnološka znanja so se razširila iz Bližnjega vzhoda z iskanjem rud. Razširila se je trgovina s polizdelki in izdelki, nakopičeno bogastvo je vplivalo na družbene spremembe. Z novim, izpopolnjenim orožjem so si podredili premagana ljudstva.

Ena najpomembnejših pridobitev Gorenjškega muzeja je bronast meč z Blejskega jezera in zakladna bronastih predmetov z Jelenovega klanca. V neposredni bližini je ležal skelet novorojenčka, najstarejšega doslej odkritega Kranjčana. Iz železne dobe je tudi keramični trinožnik, odkrit v grobu iz Kranja in gradivo iz gomil pri Tupaličah.

ROMANVS SVM

S prihodom Rimljanov se v naših krajih zaključi prazgodovina in začne obdobje antike. Ob zgodnjerimskih najdbah iz Kranja in predmetih iz staroselskega grobišča na Bobovku spoznamo čas, ko so Rimljani zasedli Gorenjsko in jo vključili v mestno okrožje novoustanovljenega mesta Emone. O življenju in obrtnem znanju v antiki priča tesarsko orodje iz zakladne najdbe z Grdavovega hriba pri Radomljah. Pozna antika, čas tik pred prihodom Slovanov, je predstavljena z najlepšimi najdbami z Ajdne in Kranja, z dvorišča gradu Khislstein, kjer je bila odkrita steklarska delavnica iz 6. stoletja.

KARNIJ POSTANE KRANJ in CARNIOLA, SCLAVORUM PATRIA

V zadnji sobi je predstavljen čas preseljevanj, ko Karnij postane Kranj. Na ogled je izbor bogatih najdb iz germanskih grobov z grobišča v Lajhu, vključno z grobom kneginja, odkritim leta 2004.

Srčika razstave so najdbe iz staroslovanskih grobov iz Kranja in Bleda. Med največja odkritja zadnjega časa sodita razkošna oprema in orožje z Bašlja, ki dokazujeta obstoj plemenske aristokracije kneževine Karniole.

Razstavo dopolnjuje mojstrske makete Ivana Selana, ki prikazuje mesto Kranj z najbližjo okolico iz časa tik pred drugo svetovno vojno. Na njej so svetlobno označena arheološka najdišča.

 

3.Kanjon kokre

Staro mestno jedro Kranja ležo na izjemno slikovitem pomolu nad 30 m globokim kanjonom reke Kokre, ki mesto varuje na vzhodni strani, in reko Savo na jugozahodni strani. Mestno jedro s kanjonom reke Kokre je bilo kot naravna znamenitost zavarovano z odlokom leta 1983.

Krožna sprehajalna pot ob reki Kokri nas vodi iz starega dela mestnega jedra. Uredila sta jo Mestna občina Kranj in Zavod RS za varstvo narave, Območna enota Kranj. Na njej lahko spoznate geološke posebnosti, izjemno pestrost življenja v reki in ob njej, naravne procese in človekovo dejavnost. V kanjon reke Kokre se lahko umaknemo, kadar si zaželimo miru in tišine, vendar smo še zmeraj na dosegu centra dogajanja. Do kanjona vodijo usmerjevalne table. S starega mestnega jedra Kranja sta urejena dva označena dostopa na krožno pot po kanjonu, prvi se pričenja pri Kokrškem mostu, nadaljuje po stopnicah in po brvi čez reko Kokro, drugi pa poteka po ulici Kokrški breg. V kanjonu je bilo včasih mestno kopališče. Kanjon je soteska, ki jo je reka Kokra vrezala v ledenodobno konglomeratno teraso skozi Kranj. Slovi zlasti po teh značilnih konglomeratnih terasah. To območje predstavlja pester mozaik vodnih in obvodnih biotopov ter zato nudi prebivališče številnim, po življenjskih zahtevah različnim živalskim in rastlinskim vrstam. Skozi kanjon je speljana 1500 m dolga učna pot za vse ljubitelje narave. Zanimivosti v kanjonu so predstavljene na pojasnjevalnih tablah.
 

4.Prešernov gaj

Pokopavanje ob farni cerkvi v središču mesta je bilo opuščeno leta 1798 in preneseno na novo pokopališče zunaj mestnega obzidja. V letih pred drugo svetovno vojno so prenehali pokopavati tudi na tem pokopališču, leta 1951 pa so ga preuredili v spominski park po načrtih arhitekta Marjana Šorlija in Ruške Ogorevc. Najpomembnejši spomeniki v parku so nagrobnik pesnika dr. Franceta Prešerna iz leta 1852 (delo Ignacija Tomana ml.), nagrobnik pesnika Simona Jenka (1873, delo Janeza Vurnika), Majdičeva grobnica z marmornim reliefom »Vstajenje« (1910, Ivan Zajc) ter spomenik bazoviškim žrtvam in Vladimiru Gortanu, ustreljenemu v Pulju, eden najzgodnejših spomenikov žrtvam fašističnega nasilja v Evropi (1931).

 

5.Prešernova hiša

V hiši, kjer je od jeseni, leta 1846 pa do 8. februarja 1849 prebival najpomembnejši slovenski pesnik dr. France Prešeren (1800 – 1849), je bil 8. februarja 1964 odprt spominski muzej.

Hiša je sestavljena iz dveh delov s skupnim dvoriščem. Gradnja stavb datira v čas pozne gotike, v 17. stoletju pa sta bili povezani v enotno stavbo z lesenim hodnikom, kar dokazuje ohranjen konzolni zaključek. Po požaru 1811 je bil lesen hodnik nadomeščen z arkadnim hodnikom. V letu 2000 / 2001 je bila hiša generalno prenovljena, hkrati pa tudi prenovljena in sodobno postavljena nova stalna razstava, ki prikazuje pesnikovo življenje od rojstva v Vrbi, šolanja na Dunaju, življenja v Ljubljani in smrti v Kranju.

V pritličnih prostorih Prešernove hiše, kjer je galerija, poteka pestra razstavna dejavnost. Ob obletnicah pesnikovega rojstnega dne in smrti se iz leta v leto vrstijo razstave, ki so povezane z njegovim življenjem in delom ter njegovim imenom. Tematsko zajemajo predvsem literarnozgodovinsko, kulturnozgodovinsko in likovno področje.

Fizika spuščanje padal